Zgodovina kluba

JK Olimpic je ustanovljen leta 1992. Za ustanovitev lastnega kluba so najbolj navijali starši ene najbolj znane slovenske jadralke Vesne Dekleva, ki je jadrala v JK Burja ter starši nekaterih jadralcev, na primer Aleša Smerduja, ki je bil eden najboljših Optimistov in kasneje mladinski prvak v 470 skupaj z Mitjo Margonom (olimpijec v razredu 470), oče Pavle še aktivnega Fireballista Mitje Hrvatina – sicer člana JK Burja, Marino Kralj (ljubitelj športnega ribolov), ljubitelji morja in seveda prvi predsednik vsestranski, karizmatični Drago Mislej Mef, ki je v tej vlogi vztrajal do leta 2009, ko je to funkcijo prevzel Matjaž Musa. Tako je Izola dobila drugi jadralni klub z imenom JK Olimpic.

Delovanje kluba vse skozi ovira ob že znanem dejstvu, ki velja za vse izolske klube, pomanjkanje denarja predvsem klubski prostori. Klub je začel z delovanjem: brez plovil, brez prostorov in brez denarja ter jadrnice, čolne in tekmovalce selil kot mačka mlade. Prve zasilne prostore je klub uredil na plaži Društva distrofikov, na izolski punti, vse dokler ni končno dobili kolikor toliko primernih prostorov sredi starega mesta, nekaj deset metrov od morja, ob izolskem parkirišču - Lonka . Tam je klub ob pomoči občine in z lastnim delom ter denarjem, uredili kolikor toliko primerne klubske prostore, kjer se zdaj odvija naša dejavnost. Vse skozi je klub ob pomoči članov pridobival tudi na števeli jadrnic. Tako kot je klub rastel tako je pridobival tudi na članstvu. Jadralcem Vesni Dekleva, Alešu Smerduju, Primožu in Aljoši Misleju in Mitji Hrvatinu so se pridružili še Mitja Margon (kasnejši flokist Matjaža Čopija) in Branko Brčin (eden najbolj uveljavljenih slovenskih jadralcev). Takrat je klub posegel po državnih naslovih v razredih Optimist, Evropa in 470 ter celo Laser. K tem uspehom je največ prispeval trener Jurij Dorošenko, ki je nekoliko nepričakovano prišel v naš klub. Nepričakovano zato, ker je naš član Djoko Babelič, prvi Slovenec, ki je sodeloval na Whitebreadu, vprašal, če bi imeli kakšno delo za trenerja iz Ukrajine, ki sicer uči na akademiji Cino Riccija. Čez pol leta pa se je Jurij pojavil na vratih in povedal, da je prišel v službo. Od takrat je naš poklicni trener, postal je državljan Slovenije in zdaj je eden najbolj cenjenih jadralskih trenerjev v Sloveniji.

Dosedanji uspehi kluba so v prvi vrsti povezani z delom trenerja Jurija Dorošenka, ki je eden redkih redno zaposlenih trenerjev z licenco v slovenskem jadranju. On je tisti, ki se zbudi z jadranjem v glavi in gre spat z isto mislijo. Brez njegovega dela, tako trenerskega kot pri projektiranju jader v sodelovanju z jadrarno Victory, kjer dela njegova soproga Elena, in pri izdelavi jadralskih oblačil Sandi bi marsikaj trajalo veliko dlje in nas bistveno več stalo. Seveda pa je treba omeniti tudi vsakodnevno pomoč našega, od leta 2010 pokojnega, gospodarja Mira Pergarja, ki je popravi tudi tisto, kar se popraviti ne da, pomemben prispevek je dodal Danilo Markočič pri urejanju odnosov z občino Izola, pa Srečo Jadek, ki je oživel razred Fireball. Ne morem pa mimo staršev naših tekmovalcev, ki se res žrtvujejo na vsakem koraku, ob njih pa je še cela vrsta posameznikov, brez katerih bi klub težko shajal. Ne sme mo pozabiti tudi na, trenerja Vlada Barbariča, ki je sicer član JK Burja, pa JK Burja s katerim z leti vse bolje sodelujemo.